Na dunajskem pokopališču ujeli nenavadne in skrivnostne prizore življenja

Na drugem največjem pokopališču v Evropi, sredi tisočerih nagrobnikov, se dogaja nekaj povsem nepričakovanega. Dunajsko osrednje pokopališče, poznano kot večni dom slavnih imen, kot so Beethoven, Schubert, Brahms, Hedy Lamarr in Falco, skriva zgodbo, ki presega običajno predstavo o teh krajih.

Če se zgodaj zjutraj sprehodite po poteh tega pokopališča, vas morda preseneti nenavadno gibanje med grobovi. A to niso prikazni iz preteklosti, temveč presenetljivo živahna bitja sedanjosti – veliki hrčki (Cricetus cricetus), ki veljajo za ogroženo živalsko vrsto, piše BBC.

Ti barviti glodalci so svoj dom našli v severnem delu pokopališča, znanem kot Park miru in moči. Tam, med ozkimi travnatimi potkami, se nemoteno gibljejo in kopljejo rove. Nekoč so jih imeli za škodljivce, danes pa so veliki hrčki pod strogo zaščito, saj so zaradi urbanizacije in intenzivnega kmetijstva postali kritično ogroženi. Po podatkih IUCN bi lahko izumrli že do leta 2050 – če se ne bodo ohranili njihovi življenjski prostori.

Nepričakovano zatočišče v središču mesta

In prav pokopališče, kjer človek najmanj pričakuje življenje, jim ponuja varno zatočišče. Delavci pazljivo skrbijo, da med košnjo ne poškodujejo njihovih rovov, obiskovalci pa jih pogosto nagradijo z majhnimi prigrizki. V zimskem času, ko hrane primanjkuje, hrčki najdejo domiselne rešitve – z grobov odnesejo voščene sveče in se prehranjujejo z oljnim voskom.

Dunajsko osrednje pokopališče, ki meri kar 2,4 kvadratnega kilometra, pa ni edino s takšno vlogo.

Študija iz leta 2019 je pokazala, da je bilo na pokopališčih po vsem svetu evidentiranih kar 140 zaščitenih vrst. To dokazuje, da imajo ta tiha, pogosto spregledana območja pomembno vlogo pri ohranjanju narave v urbanih okoljih.

Pokopališča niso le kraji spomina – prav zaradi svojega duhovnega in simbolnega pomena se pogosto izognejo urbanističnim posegom. Zato ohranjajo naravno podobo in postajajo tiha zavetja za številne živalske vrste ter pomembne povezovalne točke med večjimi zelenimi površinami v mestih.

Ta skriti svet raziskuje tudi Thomas Filek, biolog z dunajske univerze za naravne vire in biološke vede. Od leta 2021 vodi projekt Biodiversität am Friedhof, ki spremlja rastlinske in živalske vrste na pokopališčih po vsej Avstriji. Vsako leto zabeležijo več kot 3.000 opažanj.

"Pogovarjali smo se z delavci pokopališča in se dogovorili, da ne pokosimo vse trave. Pomembno je razmišljati v ciklih – rastline privabljajo žuželke, žuželke ptice in tako naprej," pojasnjuje Filek med ogledom poti, ki jih zdaj poseljujejo hrčki.

Na osrednjem dunajskem pokopališču so raziskovalci poleg hrčkov odkrili še številne druge redke in ogrožene vrste. Med njimi so zelena krastača, alpski kozliček (vrsta hrošča), evropska tekunica in smrdokavra – ptica, ki je v Evropi sicer razširjena, a lokalno ogrožena. Do danes so potrdili več kot 240 različnih rastlinskih in živalskih vrst.

Kar se sprva zdi kot kraj koncev, je v resnici prostor novega začetka – za številne male prebivalce, ki v tišini spominov pišejo svojo zgodbo preživetja.